Ravno včeraj, ko je novica o tem obšla svet, sem se pogovarjal s prijateljico, ki so jo sredi maja “vrgli” iz Xiahe-ja ob katerem stoji samostan Labrang, najpomembnejši in največji tibetanski samostan izven avtonomne pokrajine (AP) Tibet in ena največjih turističnih znamenitosti južnega Gansu-ja. Po grožnjah s streljanjem in pregovarjanjih so njej in ostalim sedmim tujcem, ki so si upali priti v tja, odredili dve uri za ogled samostana in jih zatem s taksijem poslali nazaj v dolino.

Zdaj, po skoraj štirih mesecih odkar so tibetanska področja pretresli protesti, je tujcem ponovno dovoljen vstop v Tibet. Iz poročil večjih svetovnih medijev sicer ni mogoče razbrati ali to velja le za AP Tibet, ki je že od zmeraj mnogo bolj nadzorovan kot preostala tibetanska področja v provincah Qinghai, Gansu, Sichuan in Yunnan, kjer je tudi prišlo do ostrih konfliktov med tibetanci, ter vojsko in policijo.

Image by Getty Images via Daylife

Namesto 5 milionov turistov, kolikor so jih zaradi novo odprte želežniške povezave pričakovali letos, je Tibet do sedaj obiskalo zgolj 100.000 turistov. Kljub temu, da je Tibet že od 28. aprila odprt za domače turiste, se je tja odpravilo bore malo Kitajcev, saj so jih od tega odvrnile podobe nasilja Tibetancev nad kitajskimi priseljenci, ki jim jih je posredovala državna televizija in preostali mediji. Tibet je “sedaj varen”, zatrjujejo uradniki tibetanske turistične zveze, ter vabijo domače in tuje turiste, da znova začnejo obiskovati pokrajino.

Po tem, ko je Lhasa “uspešno” prestala obisk olimpijske plamenice, so oblasti “začutile”, da je “tibetanska družba [dovolj] stabilna in harmonična”, da vstop dovolijo tudi tujcem. Prva dva tujca, ki sta včeraj obiskala Lhaso, sta bila Šveda, v nedeljo pričakujejo štiri turiste iz Singapurja. Svoboda tujih novinarjev seveda še naprej ostaja zelo omejena.

Slika iz Wikipedije

Danes sta se mi končno javila prijatelja, ki pravkar potujeta po Kitajski. Ker sta bila po prvotnem načrtu namenjena v bližino krajev, kjer je treslo najhuje, me je že pošteno skrbelo. Streslo ju je v Xianu, starodavnem mestu, domu čet glinenih vojščakov, ki je od epicentra oddaljen 500 kilometrov. Po šprintu iz hotela, sta preostanek dneva, zaradi popotresnih sunkov, preživela v parku.

Naslednja postaja njunega spremenjenega potovanja je tako postalo čudovito mestece Xiahe , ob katerem stoji Labrang samostan - največji in najpomembnejši tibetanski samostan izven ozemlja avtonomne pokrajine Tibet. Največja turistična atrakcija tega področja pa jima ni bila usojena. Že po nekaj minutah so ju začeli preganjati policaji in ju nagnali nazaj v dolino. Ker eden od njiju zna kitajsko jima je uspelo izboriti brzinski ogled samostana in par hitrih fotografij.

Xiahe leži na severo-vzhodu Tibetanske planote, na robu območja, ki ga je pred okupacijo zavzemal Tibet. Od Lhase, ki je bila med protesti deležna največ medijske pozornosti, je oddaljen 1200 kilometrov, od meje današnjega Tibeta pa približno 600. Ta področja so bila, vsaj ko sem tam naokoli taval sam, veliko bolj sproščena od krajev znotraj meja današnjega Tibeta. Ker ležijo v provincah z "nezvenečimi" imeni jih Tibeta željni turisti povečini zanemarjajo in morda je prav zato nanje nekoliko "pozabila" tudi težka vladna roka.

Tujci so sedaj v teh krajih nezaželjeni, saj je tudi tukaj prišlo do obširnih protestov, ki so zahtevali več deset življenj in prej odprto in sproščeno območje se šibi pod težo policijske in vojaške prisotnosti.

Potres je resda prizadejal predvsem Kitajce, čeprav je stresel tudi marsikatero tibetansko hišo. Tibetancem pa je prizadejal ogromno "kolateralno" škodo, saj je odvrnil pozornost svetovne javnosti od njihovega boja za kulturno neodvisno in svobodno življenje.

Še preden so razmere v Tibetu prišle na naše naslovnice, se je tja za tri mesece odpravil Tash Despa, ki je pred 11 leti preko Himalaje zbežal v izgnanstvo. Da bi svetu pokazal razmere v svoji domovini, se je skupaj z nagrajenim dokumentaristom Jezza Neumann-om, odpravil na tvegano pot po odročni in zaprti pokrajini.

Dokumentarec, zaradi svoje nazornosti in predvsem črno-belega slikanja razmer v provinci, morda na trenutke spominja na propagandni film, vendar je v takih razmerah težko izdelati "nepristranski" dokumentarec. Iz lastnih izkušenj tudi vem, da so razmere v Tibetu približno take, kot jih film prikazuje.

O tibetansklih protestih je bilo zadnje čase veliko povedanega in tudi veliko zlaganega. Spomnim se posnetkov tibetanskega meniha, ki je razbijal izložbo kitajske trgovine v Lhasi in vse skupaj postane nekoliko bolj razumljivo, če pomislim, da je izložbo razbijal eden od “menihov” na spodnji sliki. Več primerov je opisanih tukaj.

Seveda pa vse laži vendarle niso le kitajske. Marsikatero so zakrivili tudi površni, nesposobni in vsekakor senzacionalistični zahodni mediji. Na strani www.anti-cnn.com je zbranih kar nekaj tovrstnih cvetk.

(more…)