Arhiv za kategorijo 'razmišljanja'

Svoboda kapitalu, koga brigajo ljudje

Monday, 17. November 2008

Kitajska je pred dnevi pristala na izvensodno poravnavo v sporu, ki so ga marca letos pred WTO sprožili ZDA, EU in Kanada. Šlo je za tožbo proti odločitvi kitajske vlade, ki je v letu 2006 določila, da morajo vse poslovne informacije v kitajsko priti preko vladne tiskovne agencije Xinhua.

Po besedah Bruslja gre za “prelomni sporazum”, ki bo finančnim velikanom omogočil, da si odrežejo večji kos ogromnega kitajskega trga. Thomson Reuters Corp., Bloomberg LP and Dow Jones & Co. bodo tako lahko brez posrednikov prodajali finančne informacije bankam, vladnim agencijam in ostalim kitajskim strankam.

Za vse vpletene strani (razen Kitajske seveda) je ključnega pomena, da se določi neodvisnega regulatorja, ki bo zagotovil “pravno okolje, brez potencialno škodljivih konfliktov interesov“, “izenačil pravila igre za naša podjetja na Kitajskem” in “zagotovil, da ne bo prišlo do zlorab zaupnih informacij“.

Medtem se v istem mestu (Ženevi), pred neko drugo svetovno organizacijo (OZN) Kitajska smeje v brk nekemu drugemu sporazumu. ZDA, EU in Kanada pa si kot tri modre opice zatiskajo oči, ušesa in usta.

Reblog this post [with Zemanta]

Three wise monkeys

30 razlogov zakaj so evropejci boljši od vseh ostalih

Wednesday, 29. October 2008

Vsakdo, ki se je vsaj za nekaj časa temeljiteje posvetil preučevanju/spoznavanju tujih kultur, se je zagotovo srečal z pojmoma evrocentrizem in orientalizem. Oba pojma označujeta iracionalen pogled na “iracionalne” ne-evropske kulture, ki so ga donedavno zastopali “zahodnjaški” zgodovinarji.

Anonymous Venetian orientalist painting, ‘The Reception of the Ambassadors in Damascus'
The Reception of the Ambassadors in Damascus
Anonymous Venetian orientalist painting, 1511, the Louvre

Na blogu Chinfluenza je danes blogerka na kratko predstavila “zelo lucidno analizo evrocentričnih predpostavk v velikih delih uglednih zgodovinarjev” izpod peresa James M. BlautEight Eurocentric Historians.

Še posebej je izpostavila deseto poglavje knjige v katerem avtor “izkaže izvrsten čut za ironijo in predstavi pravi kontrolni seznam: serijo trditev, predpostavk in zgrešenih fraz, ki so polnili zgodovinske knjige v Evropi in ZDA, od osnovnošolskih učbenikov do akademskih člankov. Uporaben kontrolni seznam za preverjanje zgodovinarjev.”

Olimpijske igre (skoraj) končane! Kaj pa zdaj?

Thursday, 28. August 2008
BEIJING - AUGUST 08:  Basketball player Yao Mi...Image by Getty Images via Daylife

Končno, bi lahko rekel. Najdaljše olimpijske igre v mojem življenju so končane. Olimpijsko navdušenje, ki je prevevalo Kitajsko že vse od 13. julija 2001, ko je MOK organizacijo dodelil Pekingu, mi je v zadnjem času že prav pošteno presedalo. Ko se je evforiji pridružil še preostali svet je bila mera polna.

Kitajsko podrobneje spremljam že dobro desetletje in zadnjih sedem let sem stalno poslušal olimpijsko to, olimpijsko ono in komaj čakal da se igre začnejo in še bolj nestrpno čakal njihov zaključek, ko bo končno potihnila vsa olimpijska evforija in bo Kitajska zopet stopila za svilnat zastor “zahodnjaških” predpostavk in neznanja. Peking sicer čakajo še paraolimpijske igre, ki pa že po tradiciji ne pritegnejo prav veliko pozornosti, saj tam tekmujejo tisti, ki jih preostala štiri leta raje skrivamo po domovih in raznih inštitucijah.

Olimpijske igre so Kitajski prinesle veliko pozornost svetovnih medijev, ki so jo, poleg njih samih, dodobra izkoristili mnogi kitajski kritiki. Levji delež so si odrezali Tibetanci in podporniki njihovih pravic. Manjši košček pozornosti je uspelo odščipniti tudi Ujgurom in preostalim narodom kitajske centralne Azije, ki pa jih je Kitajska preventivno, v duhu boja proti terorizmu dodobra zatrla. Prinesle so tudi, vsaj za kratek čas, čistejši zrak prebivalcem Pekinga in hitrejšo razširitev omrežja podzemne železnice v mestu. Pekingu bosta ostali tudi ptičje gnezdo in vodna kocka, novi turistični atrakciji.

Prinesle so tudi nekoliko bolj sproščeno cenzuro medijev. Po po eni strani je to posledica hord tujih novinarjev in “zaupanja” v nacionalno zavest Kitajcev, da ne bodo po nepotrebnem blatili kitajskega ugleda (podobne misli so v začetku letošnjega leta “odmevale” tudi po Sloveniji). Po drugi strani pa je šlo za nadaljevanje prakse, ki se je začela po katastrofalnem potresu v Sichuanu. Kitajska oblast je takrat hočeš nočeš morala dovoliti večjo svobodo govora, da se ne bi gnev Kitajcev usmeril proti njej.

Kitajsko sedaj čaka obdobje postolimpijskega treznjenja in konsolidacije sprememb, ki jih je prineslo letošnje leto. Gonilne sile nacionalne sloge in ponosa ni več, ostaja le spomin in Kitajska bo morala, vsem težavam navkljub, odpreti novo poglavje v svoji zgodovini. Če so bile dosedanje olimpijske igre predvsem projekt mest in regij, v katerih so se le te dogajale, so bile tokratne igre projekt kitajske vlade in kot take vsekitajski projekt. Nacionalni ponos, ki je bil v tem procesu aktiviran, bo morala kitajska vlada kanalizirati v neke druge oblike in le upamo lahko, da olimpijskega duha ne bo zamenjal nacionalistični duh, ki že dolgo straši po kitajski in prinaša prikrito, a vendarle realno grožnjo razmeram v regiji.

Reblog this post [with Zemanta]

Devetnajsta obletnica krvave zadušitve Tiananmenskih protestov

Wednesday, 4. June 2008

Danes “praznujemo” 19 rojstni dan neznanega junaka, ki je na prostrani pekinški aveniji Dolgega miru (Changan dajie), le streljaj stran od Trga nebeškega miru (Tiananmen guangchang), z dvema belima vrečkama v rokah, stopil pred kolono tankov.

V luči dogajanja, ki je preko noči dodobra pretreslo pekinške ulice in avenije, ta dogodek sam po sebi ne bi bil nič posebnega, če tega obupno pogumnega dejanja ne bi zabeležile kamere. Posnetek je obkrožil svet – v dnevniku ga je predvajala tudi naša televizija – in postal ikona protestnega gibanja, ki je vse od 15. marca zasedalo trg pred Veliko palačo ljudstva – kitajskim parlamentom.

Sam dogodek, ki je pomembno zaznamoval polpreteklo kitajsko zgodovino, uspešno tone v pozabo. Vsakoletnega protestnega pohoda v Hong Kongu se udeležuje vse manj ljudi. V senci reflektorjev, ki so usmerjeni na olimpijsko prizorišče, se v teh dneh po trgu sprehaja več uniformiranega osebja kot je to običajno. Tudi na ulicah okoli trga je videti več policijskih vozil. V zaporih še vedno ždijo protagonisti tega pogumnega dejanja, materam ubitih protestnikov ne dovolijo žalovati in marsikdo v teh dneh, po “nasvetu” policije, ne bo zapustil svojega doma.

Važno, da so igre! Kruha na Kitajskem itak ne jedo.

Zemanta Pixie

Kitajski promet

Tuesday, 20. May 2008

Da omilim vaše začudenje in strah, naj najprej povem, da iz avtomobila niti ne zgleda tako hudo. Hitrosti so majhne in vedno imaš občutek, da lahko voznik v trenutku ustavi. Vsi pazijo na vse okoli sebe, ter hkrati skušajo čim prej peljati skozi križišče, so pri tem zelo kreativni in se ne ozirajo kaj prida na prometna pravila. Drži le to, da se ne smeš nikamor zaleteti oz. nikogar povoziti.

Osnovna razlika med prometom pri nas in na Kitajskem ta, da lahko pri nas (zakonsko) pričakujemo in se zanašamo na to, da promet poteka po določenih pravilih, medtem ko na Kitajskem promet poteka po pravilu “pazi na vse okoli sebe”. To med drugim pomeni tudi, da lahko v centru Šanghaja prečkaš cesto ne da bi pogledal levo, še manj pa desno.

Kitajski voznik bi pri nas naredil manj nesreč in z manjšimi posledicami, kot bi jih slovenski voznik naredil na Kitajskem. Zagotovo bi tudi povzročil neprimerno več jeze in razburjenja med slovenskimi vozniki, kot Slovenec na Kitajskih ulicah.


Predober za Internet Explorer