Potem, ko so se Iranski hekerji spravili nad najpopularnejši kitajski iskalnik Baidu (60% iskalni delež), so v akcijo stopili kitajski hekerji (imenovani tudi honkerji — 红客) in v povračilnem napadu med drugim preoblikovali stran iranske univerze (Islamic Republic of Iran Broadcasting University).
Napad Iranskih hekerjev je bil po vsej verjetnosti mišljen kot povračilo za dokaj odmevno akcijo kitajskih aktivistov, CN4Iran s katero ti izražajo podporo protestnikom proti trenutnemu Iranskemu režimu. Ta akcija je še posebej zanimiva, saj s podporo Iranskim protestnikom na nek način skušajo legitimizirati proteste kot način za dosego političnih sprememb.

Skupina petnajstih kitajskih fotografov je v enem letu Kitajsko prepotovala po dolgem in počez, ter fotografirala družine vseh kitajskih etničnih skupin. Fotografije so objavljene v knjigi “Harmonična Kitajska: Oris Kitajskih 56 etničnih skupin.” Od 5.7 milijona posnetih fotografij si lahko ogledate izbor 56-ih.

Čeprav je določene fotografije potrebno gledati z nekoliko kritične distance, te vendarle prinašajo lep vpogled v kitajski etnični mozaik.

Vir in ostale fotografije: ChinaHush — Harmonious China: A Sketch of China’s 56 Ethnicities

V predstavitvi svojega dela ob sprejetju nagrade TED za leto 2005, kanadski fotograf Edward Burtynsky večino časa posveti Kitajski. Na fotografijah, ki jih predstavlja med svojim govorom, predstavlja pokrajine, ki jih je izdelal človek. Med govorom pogosto poseže po zgodbah iz ozadja fotografij, razkriva skrivnostnost lastnikov proizvodnih obratov in predvsem podaja svoja razmišljanja o masovni transformaciji (proizvodnji) kitajske krajine.
Za tiste nestrpne: o Kitajski govori med 8 in 25 minuto predstavitve.

Prejšnji mesec je v Guangzhou-u potekala četrta kitajska blogerska konferenca na kateri je ekipa spletne strani Danwei posnela nekaj intervjujev s kitajskimi blogerji v katerih ti odgovarjajo na dve vprašanji: Kaj je zaznamovalo prejšnje leto in kaj se naslednje leto obeta na kitajskem spletu?

Intervjuji so opremljeni z angleškimi podnapisi. Omenjena spletna stran je tudi pravi naslov za vse tiste, ki jih zanimajo “mediji, oglaševanje in urbano življenje na Kitajskem.”

Zhai Minglei – presenečen nad nekaterimi dogodki na kitajskem spletu
(državljanski novinar; bloger; bivši pisec Southern Weekly-a; ustanovitelj državljanskega časopisa 1 Bao (壹报) in ukinjene revije Minjian)

Zola (Zhou Shuguang) – vpliv spletnih državljanov na Kitajsko vlado in pravne odločitve
(državljanski novinar; bloger; poznan po poročanju o občutljivih zadevah po vsej Kitajski)

Yang Hengjun – kolektivna moč kitajskih spletnih državljanov in domači spletni cenzorji
(pisec političnih vohunskih romanov; znani bloger)

Ping Ke – vpliv spletnih sporočil na splošno javnost, raznolikost spletnega izražanja, demokratske debate in upanje na bodoče spremembe
(novinar; glas podcasta Antiwave.net)

Ta vikend (15-16.11.2008) je v Guangzhou-u, glavnem mestu južno kitajske province Guangdong, potekala četrta kitajska blogerska konferenca.

Uporabite spodnje povezave, če želite zvedeti kaj več:
- Živo bloganje iz konference na CNReviews
- Uradni blog konference (v Kitajščini)
- Konferenčni Twitterfeed in Friendfeed
- Poročila iz konference tech.163.com (v Kitajščini)
- Flickr fotografije označene z značko cnbloggercon
- Ostale blogerske objave v Angleščini in Kitajščini
- Poročila iz konferenc iz 2005, 2006, in 2007 preko CDT.

Vir: China Digital Times

Kitajska je pred dnevi pristala na izvensodno poravnavo v sporu, ki so ga marca letos pred WTO sprožili ZDA, EU in Kanada. Šlo je za tožbo proti odločitvi kitajske vlade, ki je v letu 2006 določila, da morajo vse poslovne informacije v kitajsko priti preko vladne tiskovne agencije Xinhua.

Po besedah Bruslja gre za “prelomni sporazum”, ki bo finančnim velikanom omogočil, da si odrežejo večji kos ogromnega kitajskega trga. Thomson Reuters Corp., Bloomberg LP and Dow Jones & Co. bodo tako lahko brez posrednikov prodajali finančne informacije bankam, vladnim agencijam in ostalim kitajskim strankam.

Za vse vpletene strani (razen Kitajske seveda) je ključnega pomena, da se določi neodvisnega regulatorja, ki bo zagotovil “pravno okolje, brez potencialno škodljivih konfliktov interesov“, “izenačil pravila igre za naša podjetja na Kitajskem” in “zagotovil, da ne bo prišlo do zlorab zaupnih informacij“.

Medtem se v istem mestu (Ženevi), pred neko drugo svetovno organizacijo (OZN) Kitajska smeje v brk nekemu drugemu sporazumu. ZDA, EU in Kanada pa si kot tri modre opice zatiskajo oči, ušesa in usta.

S svojim vztrajnim opozarjanjem in kritiziranjem perečih težav, ki pestijo kitajsko družbo si je Hu Jia prislužil prestižno nagrado Sakharov, ki jo podeljujejo še dvajset let.

Žal si je z istim delom “prislužil” tudi tri in pol letno zaporno kazen. Po tem, ko se je lansko leto preko spletne kamere udeležil zaslišanja evropskega parlamenta na temo človekovih pravic na Kitajskem, so ga v Pekingu aretirali, ga obtožili “poskusa državnega prevrata” in letos aprila tudi obsodili.

Hu Jia si je pozornost evropskega parlamenta in kitajskih oblasti priboril z aktivizmom na področju ekologije, človekovih pravic in AIDS-a, za kar je bil letos tudi nominiran za Nobelovo nagrado za mir.

Kitajska vlada je seveda podelitev razumela kot “vmešavanje v notranje zadeve”, izrazila “močno nezadovoljstvo nad odločitvijo Evropskega parlamenta, da nagradi zaprtega kitajskega kriminalca” in predvideva, da bo ta poteza “nedvomno škodila Kitajsko-Evropskim odnosom.”

Evropski parlament je torej le zbral dovolj poguma.

Related articles by Zemanta

• Hu Jia wins European rights prize
• Activist Hu Jia Gets Three and a Half Years
• The Nobel Committee Chickens Out
• Life under House Arrest in China: Hu Jia and Zeng Jinyan
• Nobel Peace Prize for Hu Jia and Zeng Jinyan?

Image by Getty Images via Daylife

Končno, bi lahko rekel. Najdaljše olimpijske igre v mojem življenju so končane. Olimpijsko navdušenje, ki je prevevalo Kitajsko že vse od 13. julija 2001, ko je MOK organizacijo dodelil Pekingu, mi je v zadnjem času že prav pošteno presedalo. Ko se je evforiji pridružil še preostali svet je bila mera polna.

Kitajsko podrobneje spremljam že dobro desetletje in zadnjih sedem let sem stalno poslušal olimpijsko to, olimpijsko ono in komaj čakal da se igre začnejo in še bolj nestrpno čakal njihov zaključek, ko bo končno potihnila vsa olimpijska evforija in bo Kitajska zopet stopila za svilnat zastor “zahodnjaških” predpostavk in neznanja. Peking sicer čakajo še paraolimpijske igre, ki pa že po tradiciji ne pritegnejo prav veliko pozornosti, saj tam tekmujejo tisti, ki jih preostala štiri leta raje skrivamo po domovih in raznih inštitucijah.

Olimpijske igre so Kitajski prinesle veliko pozornost svetovnih medijev, ki so jo, poleg njih samih, dodobra izkoristili mnogi kitajski kritiki. Levji delež so si odrezali Tibetanci in podporniki njihovih pravic. Manjši košček pozornosti je uspelo odščipniti tudi Ujgurom in preostalim narodom kitajske centralne Azije, ki pa jih je Kitajska preventivno, v duhu boja proti terorizmu dodobra zatrla. Prinesle so tudi, vsaj za kratek čas, čistejši zrak prebivalcem Pekinga in hitrejšo razširitev omrežja podzemne železnice v mestu. Pekingu bosta ostali tudi ptičje gnezdo in vodna kocka, novi turistični atrakciji.

Prinesle so tudi nekoliko bolj sproščeno cenzuro medijev. Po po eni strani je to posledica hord tujih novinarjev in “zaupanja” v nacionalno zavest Kitajcev, da ne bodo po nepotrebnem blatili kitajskega ugleda (podobne misli so v začetku letošnjega leta “odmevale” tudi po Sloveniji). Po drugi strani pa je šlo za nadaljevanje prakse, ki se je začela po katastrofalnem potresu v Sichuanu. Kitajska oblast je takrat hočeš nočeš morala dovoliti večjo svobodo govora, da se ne bi gnev Kitajcev usmeril proti njej.

Kitajsko sedaj čaka obdobje postolimpijskega treznjenja in konsolidacije sprememb, ki jih je prineslo letošnje leto. Gonilne sile nacionalne sloge in ponosa ni več, ostaja le spomin in Kitajska bo morala, vsem težavam navkljub, odpreti novo poglavje v svoji zgodovini. Če so bile dosedanje olimpijske igre predvsem projekt mest in regij, v katerih so se le te dogajale, so bile tokratne igre projekt kitajske vlade in kot take vsekitajski projekt. Nacionalni ponos, ki je bil v tem procesu aktiviran, bo morala kitajska vlada kanalizirati v neke druge oblike in le upamo lahko, da olimpijskega duha ne bo zamenjal nacionalistični duh, ki že dolgo straši po kitajski in prinaša prikrito, a vendarle realno grožnjo razmeram v regiji.

Dodatno branje

• The Post-Olympics Era is a False Question

Ne, ne gre za nove politične stiske rok, temveč za tri prav konkretne korake, ki bodo olajšali življenje Kitajcem na obeh straneh Tajvanske ožine.

I.

Morda najkonkretnejši korak je začetek neposrednih letov med celinsko Kitajsko in Tajvanom. Iz Pekinga ali Šanghaja je sicer že dolgo časa mogoče poleteti v Taipei – glavno mesto Tajvana – vendar so do sedaj morala letala vmes pristati v Hong Kongu, kar je potovanju dodalo vsaj tri dodatne in nepotrebne ure poleta. Prvi neposredni leti med celino in otokom, so poleteli med kitajskim novim letom leta 2005. Od sedaj pa bo ta bližnjica potnikom na voljo vse leto.

II.

Kitajski Yuan je bilo do sedaj mogoče uradno kupiti dobiti le na Kitajskem, Hong Kongu in Macau. Od ponedeljka naprej je mogoče uradno prodajati in kupiti kitajski Yuan tudi na Tajvanu, kar bo olajšalo življenje vse bolj množičnim turistom, tako na eni kot na drugi strani Tajvanske ožine.

III.

Tajvanska vlada je dodatno sprostila omejitve pri vlaganju na Kitajsko. Tajvan je bil sicer že prej, takoj za Hong Kongom, največji vlagatelj v kitajsko gospodarstvo, saj ju med seboj družijo mnoge družinske in kulturne vezi.

Čeprav so koraki majhni in previdni, pa vendarle kažejo na pripravljenost za normalizacijo razmer med  Ljudsko republiko Kitajsko in Republiko Kitajsko. Glavna ovira pri teh prizadevanjih je pogosto Tajvan, saj se upravičeno boji svoje ogromne sosede, ki ne skriva želja, da svojo “odcepniško” provinco spet spravi pod svoje okrilje. Izkušnje Hong Konga po združitvi z Ljudsko republiko Kitajsko za Tajvan namreč niso ravno vzpodbudne.

Da omilim vaše začudenje in strah, naj najprej povem, da iz avtomobila niti ne zgleda tako hudo. Hitrosti so majhne in vedno imaš občutek, da lahko voznik v trenutku ustavi. Vsi pazijo na vse okoli sebe, ter hkrati skušajo čim prej peljati skozi križišče, so pri tem zelo kreativni in se ne ozirajo kaj prida na prometna pravila. Drži le to, da se ne smeš nikamor zaleteti oz. nikogar povoziti.

Osnovna razlika med prometom pri nas in na Kitajskem ta, da lahko pri nas (zakonsko) pričakujemo in se zanašamo na to, da promet poteka po določenih pravilih, medtem ko na Kitajskem promet poteka po pravilu “pazi na vse okoli sebe”. To med drugim pomeni tudi, da lahko v centru Šanghaja prečkaš cesto ne da bi pogledal levo, še manj pa desno.

Kitajski voznik bi pri nas naredil manj nesreč in z manjšimi posledicami, kot bi jih slovenski voznik naredil na Kitajskem. Zagotovo bi tudi povzročil neprimerno več jeze in razburjenja med slovenskimi vozniki, kot Slovenec na Kitajskih ulicah.