Včeraj sem med iskanjem informacij o kitajskem hip-hopu naletel na blog s povezavo na neki drugi blog, kjer je na voljo zanimiv kitajski hip-hop komad. Pesmi je naslov LiuKeBuShiShangDi (v prevodu “Potniki niso bogovi” - pismenke bom (upam) dodal kasneje) in je zapeta v Shanghaiščini. Besedilo v pismenkah pa vam je na voljo tukajle.
what tian has learned: Shanghainese Rapping Flight Attendant
Danes sem med brskanjem za povsem drugo funkcionalnostjo Firefoxa naletel na koristen dodatek. Imenuje se Chinesepera-kun. Na voljo pa je tudi “japonska” različica - PeraPera-kun.
Gre za dodatek, ki se ga preprosto nametsti v Firefox in nam omogoča branje kitajskih tekstov s pomočjo slovarja, ki pokaže pomen in izgovorjavo vsake pismenke, na kateri se ustavimo z miško. Podobna funkcionalnost je na voljo v Jinshan slovarju, vendar je ta slovar neprimerno priročnejši.
Rumena reka se vali nazaj,
od sonca se usiplje mrak in mraz,
vsem burjam vrata odprta so v Kitaj -
Kje si nam, general, kak tvoj ukaz? -
Reka se spomni večne struje spet,
sonce odstre nam zlati svoj obraz,
pomladna sapica predahne svet -
ne veste več? - naš general je čas.
Zdaj tod šopiri tujec se ohol:
kot v vodi sol raztopil se bo v nas.
Nam ni pred veki vdrl čez zid Mongol?
Ni ga, mi smo: naš general je čas.
Kitajski modri rek je uk in up širokim narodom. -
Kaj dal bi jaz, da morem krikniti v straž hrum in hrup:
Nič, fantje, nič: naš general je čas!
Oton Župančič
avenija Changan, Peking - 5.6.1989
Stal je sredi pekinške avenije Changan, ko se mu je iz smeri trga Tiananmen približevala kolona kakih sedemnajstih tankov. Oblečen je bil v belo srajco in temne hlače. V rokah je držal dve plastični vrečki. Šofer prvega tanka v koloni se mu je skušal izogniti, vendar se je vedno znova postavil predenj. Ko se je tank ustavil je zlezel na njega in se skozi loputo na vrhu kupole začel pogovarjati z vojaki v tanku. Ko je čez nekaj časa sestopil z tanka ga je skupinica ljudi nemudoma zvlekla v zavetje množice, ki je opazovala njegovo junaško dejanje.
Nekateri pravijo, da je bil ta neznani upornik 19 letni študent Wang Weilin. Drugi menijo, da je bil sin tovarniškega delavca. Tretjim pa se je zdel kot da bi se iz podeželja z vlakom pravkar pripeljal v prestolmico. V resnici pa nihče ne ve kdo je ta neznani upornik, kako mu je ime in kje je sedaj.
Njegovo pogumno dejanje je postalo simbol “Pekinške pomladi 1989″ in preko televizijskih sprejemnikov so ga videli ljudje po celem svetu. Pomen njegovega dejanja je bil tolikšen, da ga je revija Time postavila med 100 najvplivnejših osebnosti preteklega stoletja.
avenija Changan, Peking - jutro 4.6.1989
Vojska je v boju z protestniki in prebivalci Pekinga imela premoč v orožju in do jutra četrtega junija se ji je uspelo prebiti do trga, kjer je bilo še vedno nekaj tisoč protestnikov. Vojska je obkolila trg in po pogajanjih dovolila miren odhod protestnikov. Ti so ob odhodu še vedno nosili transparente in zastave svojih univerz. Na tem mestu je potrebno omeniti, da kljub razširjenem prepričanju, na samem trgu ni bilo žrtev. Pričevanja, ki so govorila o žrtvah, so se kasneje izkazala za lažna. Na trg je vojska, resda prišla z tanki in oklepnimi transporterji, ter z njimi pregazila študentske šotore. Slišalo se je tudi streljanje, ki pa je bilo namenjeno zvočnikom, ki so jih študentje obesili na spomenik.
Proti večeru 3. junija se vojska zopet začne premikati proti smeri trga. V vojaških konvojih, ki se iz različnih smeri začnejo premikati proti trgu, je okrog 15.000 vojakov v bojni odpravi. Tokrat je vojska oborožena, odločena in pooblaščena, da se za vsako ceno prebije do trga. Na svoji poti naleti na barikade, katere so postavili in branili študentje, delavci, ter ostali prebivalci Pekinga.
(more…)
V soboto zjutraj se je na ulice, v znak protesta, odpravila množica ljudi, ki se je takoj znašla pred več kot 2.000 neoboroženimi vojaki, ki so korakali proti mestnemu središču. Vojska se je zaradi premoči prebivalcev umaknila. Vest o vojski v mestu je na ulice pripeljala se več ljudi. Med njimi, ter policijo in vojsko je prišlo do prvih spopadov. Policija je pred Zhongnanhaiem uporabila solzilec in pretepla nekaj protestnikov, ti pa so jih zasuli z kamenjem. Za Veliko palačo ljudstva so se protestniki in vojska obmetavali z opekami. Pred Pekingško želežniško postajo sta si stali nasproti vojska in demonstranti. Uporaba sile je pripeljala do radikalizacije in poživitve gibanja. Množice so začele prevračati vojaska vozila pred Zhongnanhai-em in kamenjati Veliko palačo ljudstva.
(more…)
Vladna taktika nedelovanja je v začetku junija začela kazati rezultate. Protestniki so se naveličali postopati po trgu in ulicah, ter se večinoma vrnili na svoje domove. Na trgu je ostalo le še nekaj tisoč protestnikov, ki so večinoma na demonstracije pripotovali iz drugih krajev.
(more…)
Kljub izrednem stanju, ki je bilo razglašeno 20. maja, je na trgu še vedno ostalo na stotisoče protestnikov. “Če se umaknemo iz trga, nas bo vlada vseeno ubila in počistila z tistimi, ki so nas podpirali;” je v intervjuju na trgu dejala študentska voditeljica Chai Ling. “Kdo ve čez koliko časa bo lahko gibanje zopet vzklilo. Vlada ima mnogo represivnih sredstev - eksekucija, izolacija.”
Znotraj najvišjih vladnih krogov je, že od vsega začetka, potekala debata med zagovorniki kompromisa in zagovorniki odločnejših ukrepov. Razkol znotraj partijskih vrst se je najbolje pokazal po razglasitvi izrednega stanja, ki ga vlada, še dober teden po odločitvi, ni izvajala. Tudi dejstvo, da so protesti trajali že več kot mesec dni, govori v prid vladni neodločenosti.